Najprej sem do interneta dostopal v 3. ali 4. razredu OŠ- to je bilo okoli leta 1996. Na 56K linijo je bilo priklopljenih 13računalnikov in je bilo dovolj za vse. V petem razredu sem pridobil dostop do interneta preko Arnes-a, katerega še vedno vsakoletno podaljšujem.
Doma sem pridobil dostop preko ISDN-ja proti koncu 20. stoletja in bil sem med prvimi s hitrejšim internetom. Uporabljal sem Voljin in Arnesov račun za dostop. Volja je celo omogočala povezavo z obema kanaloma naenkrat, kar se je zdelo neizmerno hitro in bilo dovolj za kak multiplayer.
Od tedaj pa je sledilo neko zatišje, obdobje brez napredka. Potrebe so se povečale, ostali družinski člani so se pridružili uporabi tehnologije in račun samo za internet se je povečeval skoraj do vrtoglavih 40k SIT mesečno. xDSL, kabelski internet ni bil na voljo, satelitski pa je zahteval previsok “vstopni davek”. Ker tako ni moglo iti dalje, je bilo treba nekaj storiti. Sledila je uporaba mobilnega interneta, ki takrat še ni bil poznan med ljudmi.
Pred zimo 2006 sem poskusil s SiMobil-ovim BlackBerry paketom, ki je imel vključen neomejen prenos podatkov – po pogovoru s podporo uporabnikom naj bi se ne dalo povezati s PC-jem na internet, še dobro da jim nisem verjel, kar se je splačalo. Najprej sem v garaži obesil zastareli C400MHz,128MB RAM in nanj priklopil svoj odklenjeni Siemens CX65. Moral sem tudi predelati kabel za telefon, da se je polnil, drugače je bilo veselo samo nekaj ur. Hitrost tega dostopa je bila sprejemljiva – podobna ISDN-ju, le ni bila najbolj zanesljiva. Se je pa strošek za internet zmanjšal na 5k SIT mesečno (kasneje ~20EUR) in trije računalniki so imeli stalen dostop. Decembra 2006 pa se je že izkazalo, da je bil to pameten korak, zato sem pri Mobitelu podaljšal Itak paket za 2 leti in kupil HSDPA modem Huawei E220 in ga uporabljal na SiMobilovem omrežju. SiMobil je imel na Vrbičju le GPRS signal, zato se je bilo s tem treba za nekaj časa sprijazniti.
Marca 2008 sem ugotovil, da ima Mobitel na moji lokaciji EDGE omrežje, zato sem prestopil. Do danes sem uporabljal Itak Internet 5GB paket z naročnino 13,90EUR mesečno. V praksi sem mesečno prenesel okoli 4GB (=U+D). Tudi ta paket ni dovoljeval inbound prometa in imel zaprte nekatere porte. Je pa bil zelo stabilen in ni prihajalo do prekinitev. Od tedaj dalje se je celo dalo pošiljati nekaj MB priponke preko webmaila.
Takšno povezavo sem uporabljal do danes.
Medtem sem si tudi prizadeval pridobiti ADSL, vendar zaradi PCM vmesnika na vasi ni bil možen. Že dolgo tega se je pojavil Incotel in skušal po Sloveniji ponuditi WiMAX, a je izgubil licenco in ni nadaljeval. V 2007 je Amis hotel zagnati AIR storitve (podjetja Globtel), a mu ni uspelo. Kot zanimivost lahko povem da naj bi poskušali s to tehnologijo spet pri UPC-ju in ARIO-ju. Po podaljških pa je telekom končno aprila 2008 ponudil WiMAX dostop. Ko sem se že vesel prijavil, je bila moja vloga zavrnjena. Po nekajmesečnem “raziskovanju” mi je pomagalo bivše študenstko delo v SiOL-ovem klicnem centru in trenutno v partnerskem podjetju Avtenta.si. Ugotovil sem, da se je vloga “avtomatsko” zavrnila, ker naš okoliš spada pod centralo Grosuplje, vidim pa oddajnik Gradišče nad Pijavo Gorico na 1,5km. Optika je položena že bližje, a ni brezžična in bo še nekaj vode preteklo, da jo bom lahko uporabljal. 18.8. je bila ročno podana vloga na podlagi mojih dognanj in 8.10. je prišlo do vključitve. 1Mbit je trenutno max. kar pri Telekomu ponujajo preko te tehnologijo, upam, da bodo kdaj povečali zmogljivosti.
No, in sedaj se je začelo čakanje na n*10Mbitne povezave….